Pisali smo

18.04.2017

Drznite si brati!

Ivan Minatti, slovenski pesnik, prevajalec, urednik in akademik, je vedel:

»Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.«

Brez ljubezni je človek kakor roža brez vode. Brez ljubezni človek ni živ. Brez ljubezni se človek utaplja v dolgočasni monotoniji, brezvoljnosti, predvidljivosti in mehaničnem toku vsakodnevnega življenja. Nekoga pač moraš imeti rad!

V drugi knjigi Retorike je Aristotel v poglavju o ljubezni in sovraštvu zapisal takole: »Naj bo pojem »imeti rad« opredeljen kot hoteti za nekoga tisto, kar človek šteje za dobro, in sicer zaradi te osebe, ne zaradi sebe, ter se truditi, da mu to po svojih močeh priskrbi. Prijatelj pa je tisti, ki ima rad in ga imajo v zameno za to radi.« Prijatelji so tisti, pravi Aristotel, ki z nami delijo veselje ob dobrih stvareh in žalost ob bolečih. Tisti, za katere so iste stvari kot za nas bodisi dobre bodisi slabe. Tisti, ki imajo bodisi iste prijatelje bodisi iste sovražnike ter tisti, ki imajo radi one, ki so storili kaj dobrega. Ali ki radi pomagajo, se radi pošalijo in znajo šalo tudi sprejeti. Prijatelji so tudi tisti, s katerimi se je prijetno družiti in ki nam krajšajo čas. Prijatelji so torej tisti, ki jih imamo brezpogojno radi tudi mi. Zaradi njih samih. Kadar jim napravimo uslugo, jo napravimo zavoljo njih in ne zato, ker bi si želeli poveličevanja lastne ustrežljivosti.

Aristotel je bil starogrški filozof, prijatelj filozofije, ki v dobesednem prevodu pomeni ljubezen do modrosti. Drznil si je misliti in drznil si je vedeti. Četudi mu je bilo gotovo jasno, da je zmeraj varneje ostati v udobju domačega gnezda, si je drznil premikati meje in risati nove svetove.

Aristotel - retorika
Četudi je gotovo vedel, da so potovanja onkraj obstoječega znanja tista, ki nas lahko za razliko od konformnosti pošteno udarijo po glavi, to ni ustavilo njegove radovednosti in oblikovanja novih sistemov vednosti. Tudi retorike, ki je bila predmet treh njegovih knjig. S tem delom je Aristotel zaznamoval razvoj retorike za stoletja, povrnil je ugled besedi ter veščini prepričevanja, lepega govora in nastopanja v najširšem pomenu besede.

Umetnost prepričevanja ni nujno spretnost, ki se zlorablja v zle namene. Umetnost prepričevanja pomeni veščino učinkovitega predstavljanja vsebine. Spretno uporabljene besede so tiste, ki se dotaknejo, presenetijo, spodbudijo radovednost, odprejo polje, ki nam prej ni moglo biti znano, in omogočijo, da pomislimo na nekaj, kar bi nam v trmoglavem zapiranju vase sicer ostalo nedosegljivo. 

Mar ne bi mogli reči, da je tisto, kar preseneti, tudi ljubezen? Da je ljubezen tisto, kar v ustaljen tok življenja vnaša neko nepredvidljivost? Kar se vzpostavi kot cilj, onkraj cilja in kar nas zadane kot nepričakovan odgovor, ki mu je treba vprašanje šele najti? Kar torej ustvarja nove svetove?

Kot jih ustvarja knjiga. Če želite ljubezen do knjige povezati z ljubeznijo do retorike, vas vabimo, da pokukate v našo založbo. Aristotel »ma vas rad« in čaka, da ga razgrabite.


11.04.2017

Da roka roke ne zlomi

Odkar je Donald Trump postal predsednik Združenih držav Amerike, svojo pozornost pogosto vzbuja z načinom rokovanja. V medijih še zmeraj ni povsem potihnilo namigovanje, da je ameriški predsednik namerno zavrnil rokovanje z nemško kanclerko Angelo Merkel. Novinarji so se prav tako živahno razpisali o tem, kako dobro je njegov značilni prijem obvladal kanadski premier Justin Trudeau. Svojevrstno zabavo pa nam na spletu ponujajo tudi številni posnetki, na katerih Trump svojo dominanco izkazuje tako, da sogovornike z rokovanjem dobesedno premik z mesta.

Veščina rokovanja vsebuje številne zapovedi, ki so značilne tako za specifičen prostor in kulturo kakor za specifičen čas. Kot znak spoštovanja naj bi se ta kratek ritual razvil iz geste, ki je v nekoč prikazala, da nihče izmed udeležencev ne nosi orožja ter da osebi, ki v rokovanju sodelujeta, kot enakovredni partnerici dialoga prihajata v miru.

Dasiravno ima ta navada bogato zgodovino, pa njeno prakticiranje danes ne povzroča nič manj težav. Pred rokovanjem se še vedno spoprijemamo z raznovrstnimi vprašanji. Kdo zagrabi koga? Kako zagrabi? Kdaj zagrabi? Čigava dlan je na vrhu in kaj izraža? Je trepljanje spodobno? Kako močno zagrabiti, da ne lomimo kosti in obenem ne delujemo pomehkuženo? Da je naš prijem prepričljiv, toda ne agresiven; prijazen, toda ne premehak? Se res najprej rokujemo z rokami ali je nemara tisti, ki se »rokuje« prvi, že sam pogled? Kateri pozdrav je ob rokovanju najprimernejši?

Če dva vesta, da se bosta rokovala, in s to mislijo pristopita drug k drugemu, se roki v trenutku poiščeta sami in opravita najbolj pristen pozdrav. Sproščeno in elegantno rokovanje ne potrebuje zavestnega premetavanja misli o tem, kako krepko stisniti roko. Krepkost uravnavata roki sami.

V Šoli retorike se dobro zavedamo, da rokovanje z ročico, ki jo na prstih krasijo številni obročki, ne more biti enako rokovanju, v katerem bi nam svojo dlan ponudil Brdavs ali Martin Krpan. Podajte nam roko in nas obiščite. Z veseljem vam iztegnemo svojo ter poskrbimo, da bo rokovanje za vas postalo nekaj, kar boste opravili z levo roko, četudi boste v resnici ponujali desno.


09.03.2017

Kača, ki smo jo vzredili na prsih poslovne predstavitve

Računalniške projekcije so velikokrat orjaška anakonda, ki govorca ovije, zaduši in golta od začetka do konca njegovega nastopa.

O blišču in bedi powerpointa pripoveduje naslednja zgodba.

Mladi poslovnež z ličnim jabolčnim notesnikom pod  Armanijevo pazduho pride v sejno sobo,  kjer bo predstavil veljakom okraja storitev svojega velecenjenega podjetja. V preddverju se skrivaj namrdne nad starokopitno stavbo, v stari dobri dvorani pa ga začne obhajati tesnoba. "Kje pa imate LCD projektor?" že dokaj ponižno vpraša hišnega upravnika. "Kaj bi gospod rad? Ne razumem? Aha, za slike na steno, tamle v kotu je tista škatla, malce  zaprašena, že leta je nihče ni uporabljal. Bojim se, da tudi žarnica nič več ne sveti." "Ne, ne, jaz imam računalnik, potrebujem ustrezno napravo…." zajeclja mladenič in tisti hip z grozo ugotovi, da njegovih čudovitih gosto zrnatih slik tega dne v tem kraju ne bodo videli. On vidi - velik posel, kako je odletel skozi okno. Celotna predstavitev je bila zapisana v elektronskem spominu njegove naprave, glava pa je bila "tabula rasa".

Uporabljate računalniške projekcije pri svojih nastopih? Po naših raziskavah je zlorabljeno devetindevetdeset od stotih nastopov take vrste. Zloraba črk, ki se nagnetejo kakor perzijska preproga na enem samem posnetku. Nastopajoči se nimajo časa pripravljati, časa imajo zgolj toliko, da povzetke zapišejo v stavke, stavke napišejo na elektronske liste in ustvarijo nanizanko, ki se ji reče "zakoniti plonk listek" ali po tuje "powerpoint prezentacija".

Med nastopom glasno berejo z velikega zaslona, s čimer namigujejo, da je poslušalstvo nepismeno. Občinstvo je celo deležno gradiva - preslikav projekcij na papirju, ki se jim pravi po domače nekaj takega kakor iz®ločki. Strašansko moč imajo podobe na platnih predavalnic in znanost se je tako zagnala v izumih elektronskega slikarstva, da se zastavi filozofsko vprašanje – je človek sploh še potreben za dobro predstavitev? Ne bi rajši posla prepustili grafičnim oblikovalcem, računalniškim animatorjem in filmskim umetnikom? Bi ne bilo bolje, da govorec ugasne luč, sproži ognjemet slikovnih sporočil in sede med občinstvo? Je človek še zmeraj najmočnejši medij?

Je, človek ostaja veliki čarovnik izgovorjene besede in če je moder, na pomoč pokliče  moč podob. Skrivnost tiči v spočetju. Zlitju zgodbe in slike. Moč pripovedovanja je očrnila prelepo sliko in sij podobe je izlival vosek v uho poslušalca, da je oglušel za moč izgovorjene besedo. Nenehno si kradeta pozornost občinstva, nenehno spreminjata ljudi iz poslušalcev v gledalce. Kje je skriti zaklad? Kako je potrebno vedeti zgolj dvoje - "Kaj povem?" in "Kaj pokažem?" Kako čudovita je lahko slika, ki nadomesti tisoč besed. In kako dragocena je moč pripovedi, ko nas prevzame zgodba iz človeških ust.

Kako naj opišemo motor letala na strokovnem predavanju? Nikakor brez natančnih skic. Na veliki pametni steni lahko iz majhnega kamenčka sezidamo piramido. Na Marsu so odkrili rožo. Kako naj vam razložim, kakšna je? Kako naj naslikam oblike in barve in pretresljivost odkritja zgolj z besedami, brez da bi zasijala na velikanskem zaslonu v elektronskih zrnih, vpeta v poletne barve Ivane Kobilice?  

Skrivnost je potemtakem v dobrem sodelovanju besede in slike, v njunem božanskem plesu; ko Straussov valček "Na lepi modri Donavi" spremlja očarljivo vrtenje srebrnih letečih krožnikov.

Uspešna predstavitev s sliko je mogoča, ko je izurjen govorčev pogled. Govorec mora kljub dobrim slikam vseskozi voditi igro. Govorec se odloči kdaj bodo poslušalci gledali slike in kdaj bo njihova pozornost usmerjena nanj.

Urjenje v veščini učinkovitega nastopa z udarnimi projekcijami začnemo čez 14 dni. 21.3. 2017.....

Spomladanska šola retorike 2017


02.03.2017

STRAH PRED NASTOPOM

Peter Brook, znameniti gledališki režiser je zapisal: "Pet par ne dam na igralca, ki nima treme!"

V Šoli retorike Zupančič pritrjujemo - kdor pravi, da nikdar in nikoli ne občuti metuljčkov v trebuhu - laže ali pa je kliničen primer. Potrebno ga je hospitalizirati. Lahko je psihopat. Lahko je izkušen do onemoglosti - a izkušnje so neskončne in strah nas preseneti, kadar ga najmanj pričakujemo.

Zdravila zoper pretirane tegobe, strahove in zadrege javnega nastopanja so brezštevilna. Dobra priprava ne škodi. Kdaj je otroke strah, ko se bližajo šoli? Ko se niso učili! Koristna je sproščujoča vadba, najbolj pa zaležejo izkušnje. Kdor čuti najhujše nelagodje pri javnem nastopu, se pozdravi z najdrznejšim javnim nastopanjem. Vsakič znova in strašljiva čarovnica ostane na drugem bregu, kjer izgubi svojo moč.

Strah naj potemtakem ostane, a v lekarniških odmerkih. Stari mojstri so radi govorili - kanček vznemirjenja pomeni dolžno spoštovanje govorca do poslušalcev. Špartanci, neustrašni bojevniki so poznali strah, a je bil pogum močnejši. Strahopetnost in strah sta različna pojma. 

"Strah me je javnega nastopa - a pogumno stopam na govorniški oder." V Šoli retorike izganjamo strahove do praga, udeleženci pa jih vržejo čez prag. Smo kakor "Matija, ki led razbija, če ga ni, ga pa naredi" - kdor ima tremo, mu jo odvzamemo, kdor je nima, pa poskrbimo, da jo dobi. Da jo slednjič odvzamemo še njemu.

Zberite pogum. Pridite v Šolo retorike Zupančič. Preženite strah pred nastopanjem.


23.02.2017

Govorica telesa – modna muha

Samo dve govorici telesa obstajata na vsem svetu. Sproščena in nesproščena. Nesproščeno delimo naprej.

Strah pred nastopom je smrtni sovražnik sproščenosti. Pa vendarle ne največji. Najhujša je naučenost. Nepreverjene govorice o govorici telesa so silno nevarne. "Navaden lažnivec je! Poglejte, kako obrača dlani navzdol!" Pa je morebiti želel pobožati mucko. "Eno nogo je položil čez drugo – zavrača sporazumevanje! Pa še roke je prekrižal! Zapira se pred nami. Zapustimo pogajanja! Ta človek ne bo podpisal pogodbe! Telo ne laže." Morebiti bi pa gospoda kljub vsemu vprašali, če bi morda podpisal, preden odidemo? Mogoče ga zebe, pa se je pogrel z rokami. Mogoče ima veliko potrebo po mali potrebi, pa je prekrižal nogi. Mogoče ima tak slog.

Velikokrat resnično velja – kdor nima na jeziku, ima v kretnjah. Zdrav govor v zdravem telesu. Kretnje dihajo, besede sopejo. Velikokrat so kretnje izdajalke. Velikokrat, ne pa vedno. Čohanje po obrvi lahko pomeni, da lažemo. Ni pa nujno.  Lahko to počnemo iz zadrege. Vprašajte znamenitega slovenskega košarkarja in trenerja, ali je res, da je Jurij zagotovo ubil zmaja. Lahko da, ni pa nujno. 

Vsota vseh gibov celega telesa govori resnico ali pa laže. Odrezati kretnjo in jo secirati posebej je kretensko. Vsako sproščeno telo je popolnoma usposobljeno za verodostojno govorico. Govorico telesa. 


16.02.2017

"Beseda ni smrkelj, da bi jo potegnili nazaj!"

"Desetkrat premisli, preden rečeš! Potem pa bodi tiho in ne reci ničesar!" To mi je svetoval pokojni oče. Ljudska modrost jih ima za ušesi! Vzemi vato iz ušes in si jo stlači v usta (nikar dobesedno, zgolj v prispodobi). 

Moder govorec nikdar ne reče ničesar, za kar mu je potem žal. Prenagljenost je bolezen dandanašnjih dni – še preden dorečemo v mislih, že govorimo drugim preko številnih omrežij. Zvezda Severina to dobro ve. Svojemu duhovniku je izpovedala: "Grešila sem, oče" in možakar je odgovoril: "Vem. Sem gledal na internetu!" 

Veščina premisleka je čudovita varovalka – preden spregovorite, pustite umu, da preveri, kaj se bo zgodilo, ko bodo besede našle pot v beli dan. Premislek prepreči stoletne zamere. Beseda, ki se zapiči v srce, je velikokrat s solzami opravičevanja izpuljena – ampak brazgotina se ne zaceli nikdar. 

Stari Arabci so predobro vedeli: preden spregovoriš, si popoln gospodar svojih misli, ko slednjič spregovoriš, pa so besede, ki si jih izgovoril, tvoje večne gospodarice.


09.02.2017

Volja do govorjenja in nastopanja

Če nam ni do tega, da bi govorili, poslušalcem ni do tega, da bi nas poslušali. Voljnost je orožje, voljnost je vznesenost, je govorni žar, je delovna vnema, je glasovna radost. Voljnost do govorjenja je osnovni nagon govorca, je utrip njegovega srca in prvinsko čustvo.

Nejevoljno metanje besed, kakor koruzo kokošim, ali vzdihovanje besed z brezvoljno stopnjo "nič" je zločin zoper človeštvo. Poklicni govorec, ki se mu ne ljubi govoriti – pa (kdo bi si to mislil) vseeno govori – je nebodigatreba in sveta dolžnost poslušalcev je, da zamahnejo z roko in brez slabe vesti zapustijo prizorišče. 

Na voljnost vsekakor vplivajo raznorazni planeti. Denarna nagrada. Poklicanost. Smoter in smisel javnega nastopa. Odziv občinstva. Ljubeč odnos do teme. Poslanstvo. Želja po uspehu.

"Volja do govorne moči", sposojeno pri filozofu, ki je imel brke kakor mrož, je osnovno orožje vsakega, ki predava, poroča, poverja, predstavlja ali nagovarja. Napolniti se z voljo je veščina. Pridobivanje veščine se zgodi na treningih. Da so udeleženci letnika Šole retorike Zupančič navdušeni nad treningi, je zgolj stranski učinek – pomembno je, da izjemno napredujejo. V šoli retorike se ne učimo za šolo, ampak za življenje. (*Non scholae. Sed vitae discimus.) 


02.02.2017

Tečaj retorike za milijon evrov

V stari Grčiji so se učitelji retorike postavljali s ceno svojih tečajev. Pet min je računal Even s Parosa. Retoriko je "dajal" za drobiž in je bil predmet posmeha sotrudnikov. Izokrat je sicer računal dvakrat toliko, a vrhunskemu učitelju so šolnino prinesli v skrinjah. Znameniti sofist Gorgias je namreč računal 100 min. 

Pretvorba v današnje evropske denarje je naslednja.
Ena mina šteje 100 drahem. Koliko je tedaj veljala drahma? Kot dnevno mezdo so izučenemu kamnoseku na Erehteju, ki je kot izvedenec izvajal strokovna dela od zore do mraka, odšteli eno drahmo. Dandanašnji ti pod 100 € na dan ploščic v kopalnici ne polaga noben mojster. 

Izračun je preprost: 
100 € = 1 drahma, 100 drahem = 1 min = 10.000 €, 100 min = šolnina za 1 osebo = milijon €.

Ali lahko obstaja kakšen drug razlog za objokovanje dejstva, da se je učitelj retorike v 21. stoletju rodil 25 stoletij prepozno? Tarnanje nad visokimi cenami za vrhunske izdelke so pregovorno zavrnili stari Hindujci: »O, sahib, če je drago, boš jokal enkrat, če je poceni, ne boš nehal jokati!«

Kadar je dogodek dobro delo, takrat "pro bono" ni vprašanje. Z radostjo in z lahkoto. The Beatles so v Hamburgu igrali za klobase in malo pivo. Če si je kdaj kdo srčno želel na naš tečaj in ni bolehal za mrzlico izsiljevanja popusta, se je vselej našel sedež zanj. 


19.01.2017

Verjetna laž in neverjetna resnica

Saj ni res, pa je! Kaj slajšega, kakor opajati se z neverjetnimi zgodbicami, ki so za povrh vsega še resnične. Kako bi se počutil gledalec filma, pretresen nad posnetki, ko bi na koncu izvedel, da so posnetki v resnici resnični? Dokumentarni? Premoč verjetnosti nad resnico je stara kakor Homer. Kadar je laž verjetnejša od resnice, verjamemo laži. Dokler krinke verjetnosti ne sname spoznanje.

Je laž napraviti šibko stvar močnejšo, kakor opiše veščino prepričevanja Protagora? Kdaj se laž prelevi v resnico? Je štirikrat zlagana zgodba petič že resnična? Je mit resničen? Je po Aristotelu zgodba resničnejša od zgodovinskega dejstva, saj se je zgodba lahko zgodila, zgodovinsko dejstvo pa nikdar nima stoodstotnega dokazila? Ali ni ravno zelo verjetna zgodba najbolj pretkana laž? »Pravil je v govoru mnoge laži, podobne resnici,« pravi Homer za Odiseja. Henry L. Mencken pa iskreno priznava: »Težko je verjeti, da nekdo govori resnico, če veš, da bi ti sam na njegovem mestu lagal.«

Če prepričam učitelja, da sem se učil in naučil, je to veščina ali zloraba veščine? Ali je nagon prepričevanja zloraba nagona sporočanja? Nagona po govorjenju, ki loči človeka od drugih primatov? Je spretnost »napraviti iz laži resnico« ali »iz resnice laž« čarovniška spretnost?

Lažje govorim, če ne lažem! Težje govorim, če moram povedati resnico! Lažje lažem drugim, če znam dobro lagati samemu sebi?


12.01.2017

KDAJ LJUDJE IZREČEJO PRVE BESEDE IN ZAKAJ

Ljudje smo začeli govoriti zato, da smo se lahko začeli pregovarjati o razlogih, zakaj smo začeli govoriti. 

Ena trditev zagotavlja, da zaradi laganja. Neandertalec ni zmogel z govorico telesa, kriki in obrazno igro pretentati tovarišev v savani. Takoj so ga razkrinkali, telo ne zna prikriti resničnih vzgibov. Ko je meso slednjič postalo beseda, je s sladkostjo lažnivih besed zapeljal sovražnike v past.

Drugi spet ognjevito trdijo, da so prve besede povezane z ognjem. Ko je človek kuril, kadar je hotel in kjer je hotel, ko ni bilo več treba čakati, da strela useka v štedilnik.

Sleherni večer so prižgali grmado in posedli okrog. Hipo&tezica pravi, da se je zgodilo točno takrat – ne moreš zgolj sedeti okrog ognja in bolščati v druge, nekaj moraš reči. 

Da ljudje govorimo, ne moremo brez izrekanja zahvale staremu stricu H. Erectusu, ki je stopil na zadnje noge in osvobodil roko, roka pa je osvobodila zobe, čeljusti, obrazne kite, prevzela trganje in lomljenje, ustvarila orodje in omogočila, da so usta več ali manj grizljala jabolčne krhlje in recitirala Shakespeara. Že Gregor iz Nise je v četrtem stoletju zapisal v znamenitem spisu: "Kako naj bi se artikuliran glas oblikoval v telesu, če to ne bi imelo rok? Konstitucija delov, ki obdajajo usta, ne bi ustrezala potrebam govorice. Človek bi tedaj moral blejati, spuščati krike, lajati, rezgetati, mukati kakor govedo ali rigati kot osel ali tuliti kakor divje živali."

Da bi govorili malo in veliko povedali, je ena krovnih vrlin, ki jo gojimo v Šoli retorike Zupančič. Govor sta dve roki v eni in izgovorjena beseda ima strahovito moč. Pridite, govorili bomo. 

Na prvi spomladanski dan..... 


05.01.2017

DA in NE, najmočnejši besedici v zgodovini sveta. Kaj vse se skriva v dveh črkah?

NE. Zavrnitev. Dokončno. Zadnji odgovor. Pomilostitev zavrnjena. Ali pa olajšanje. Ne, nič ni narobe. Nauči se reči "ne" in si olajšaj življenje. 

DA. Po dolgem času. Zavezujoča obredna beseda. V Šoli retorike imamo enkrat mesečno delavnico, na kateri ves dan vadimo zgolj in izključno izrekanje besedice DA. 

Delavnice so polne kakor sončnica, mesta zakupljena mesece vnaprej. Drago kot žafran. A gospe, ki prijavljajo svoje gospode, brez težav odvežejo mošnjiček. Ah, da – na tem treningu so vselej samo bodoči ženini.

Besedici DA in NE lahko izrečemo, lahko pa ju sporočimo brez besed. Prikimamo z glavo. Da. Odkimamo z glavo. Ne. Tako je v naši deželi, v grški deželi, denimo, pa ravno nasprotno. Prikimavanje pomeni ne in odkimavanje da. 

Obstaja tudi vmesna različica, ne tič & ne miš, ko vrtiš glavo v obe smeri in sporočaš – ne vem, ne vem, da ali ne, ne ali da. V Indiji denimo. Tudi izrečemo lahko besedici glasno in jasno, pa vendar ne mislimo tako. Diplomat ne reče nikoli "ne", ampak "mogoče". Kadar reče "da", še vedno misli "mogoče". Dama velikokrat reče "ne" in velikokrat misli "mogoče", kadar obljublja "mogoče", to pomeni "da". Če reče "da", potemtakem ni dama. 

Bruno Kreisky, avstrijski zvezni kancler, je imel za kritične odgovore pripravljen "zvarek" besedic "da" in "ne". Kadar so ga pritisnili ob zid in zahtevali od njega, da jasno pove – da ali ne – je izrekal svoj znameniti JAIN (ja + nein). Če bi obvladal to veščino njegov soimenjak Giordano Bruno, bi morebiti ne gorel na grmadi?

Znameniti "hja" oziroma "hmja" najbolj sovražijo otroci. "Bomo še videli" slišijo namesto jasnega odgovora. Lahko pa v balkanski različici "da" spremenimo v "ne" in obratno s predhodno kletvico. "Vraga da" pomeni v resnici "ne" in "vraga ne" v resnici "da".

Kaj je "da" in kaj "ne" v Indiji, si lahko ogledate  tukaj>>


12.11.2016

Ana Aleksandra Zupančič: LEONARD COHEN. PRIPOVEDOVALEC ZGODB.

Odšel je, ko je sporočil, da je pripravljen. Dramaturško popolno. V slogu Leonarda Cohena. Urejenega, v obleki, s kravato in klobukom ("Jeans ni zame," pove v enem od intervjujev.).

Včeraj zjutraj smo si želeli sporočiti, da smo imeli nekaj z njim. Facebookovci vseh vrst, poslovni sodelavci in osebni prijatelji. Vsi smo ga "poznali". Radio Slovenija sem prižgala dvakrat v dnevu, vsakič sem bila nagrajena z "angelskim" glasom pesnika. Sledili so intervjuji, ki sem jih prebrala, spremljala tiskovno konferenco na njegovi spletni strani in se poslovila od dneva z njegovo poezijo. Njegov odhod mi je podaril dan.

Leonard Cohen je bil pripovedovalec glasbe. Pripovedovalec, ki je tako spoštoval besede, da je z njimi ravnal izredno pazljivo. Uporabil jih je toliko, kot jih je potreboval. Kar je rekel, je izrekel samo enkrat. Ker je govoril tako zelo prepričljivo. Skozi njegovo pripoved je postalo življenje tako zelo resnično. Pa hkrati ne nujno tako zelo resno.

Obiskala sem koncerte v Berlinu, Ljubljani in Puli, v letih 2009 do 2013. Deloval je navdušujoče in hkrati preprosto. Pristno in prisotno. Na odru je stal za nas in zaradi nas, spoštljiv in ponižen, v službi njegovega veličanstva – občinstva. Dobila sem občutek, da sem nekaj posebnega, ker diham z njim. Pozabila sem, da je bilo treba kupiti vstopnico. Svoje delo je opravil božansko odlično.

Slavnim otrokom osemdesetih bi bil lahko oče, slaven v najbolj razburljivem obdobju 20. stoletja. Z izkušnjo odmika iz ponorelega sveta in izjemnim občutkom za opazovanje človeka, je nosil v sebi neizmerno bogastvo vsebine. Ni se imel za produktivnega pisca, pravil je, da je prepočasen. Da svoje pesmi rojeva z muko.

Bil je izvrsten interpret, ki obvladuje občinstvo. S svojim slogom je dokazoval, da za navduševanje občinstva niso potrebne ekstravaganca, razvpitost in izzivalnost na silo. S svojim notranjim mirom je v današnjem času deloval nadnaravno in polbožansko. Bolj ko se je trudil dokazovati, da je zgolj ranljivo, nepopolno človeško bitje (ki se ne jemlje tako zelo resno), večje časti je bil deležen.

Poleg glasbe in besedil, ki prehajajo do srca onkraj razuma, nam je zapustil pomembno sporočilo. Da ima beseda še zmeraj izjemno moč. Da beseda, izgovorjena tehtno in s premislekom, vsebuje nesluteno strast. Da govorec sporoča z vsem svojim bitjem, da pleše, če je vsebina igriva, in ječi, kadar beseda odpira rano. 

S svojim odhodom nas je odrešil. Odšel je po glasnih ameriških volitvah, o katerih smo toliko govorili in malo povedali. Mnogim je ustavil čas in nam usmeril pogled tja, kjer bivajo najlepše misli in očarljiva čustva.


08.09.2016

Obelodanjenih 1028 strani KVINTILIJANA

"Z vsem srcem si prizadevajmo za veličino govorništva! To je najboljše, kar so bogovi dali ljudem. Če ni govorništva, je vse nemo, sedanjost je brez luči, prihodnji rodovi pa bodo brez spomina."